Nekoč sta bila Jaka in Piki
Nekoč sta bila Jaka in Piki.
Jaka je bil skoraj še deček.
Telefon je imel v roki ves čas.
Vse je šlo hitro:
gor, dol, naprej, mimo.
Piki pa je ležal doma.
Oranžen. Mehak.
Žalosten.
Tiho je gledal iz košare.
Ni se hotel igrati.
Samo dihal je malo hitreje kot sicer.
Jaka je vedel samo eno:
Piki rabi veterinarja.
Zdaj.
Odprl je telefon.
Vtipkal je:
maček, pomoč, blizu.
Prva spletna stran se je odprla.
Ime ordinacije.
Stara slika.
Gumbi.
Ampak pot je bila dolga.
Ime.
Priimek.
Številka.
Zakaj prihajate.
Še eno polje.
Še eno.
Še eno.
Piki je v košari zakašljal.
Jaka je pogledal navzdol.
Potem spet na telefon.
Prsti so se ustavili.
Dve sekundi.
Tri.
Jaka ni bil jezen.
Samo fant s Pikijem, ki mu ni bilo dobro
in svetom, ki na telefonu ne počaka.
Zdrsnil je naprej.
Naslednja spletna stran.
Druga ordinacija.
Jasna.
Hitra.
En kratek korak.
Pokličite.
Takoj so se oglasili.
Zvečer je Piki znova normalno jedel,
Jaka pa je znova lahko globoko zadihal.
In tista prva spletna stran?
Še vedno je bila tam.
Še vedno je imela ime.
Še vedno je čakala na nekoga,
ki bi imel čas za vsa polja.
Le da je tisti večer
Jaka že iskal drugje.
To ni zgodba o krivdi.
To je zgodba o tem,
kaj se zgodi, ko je treba takoj
in ko so vrata na telefonu
bodisi odprta v enem dihu,
bodisi predolga za dve sekundi.
Zato pri nas delamo bolj osredotočeno:
moderno spletno stran
in tihi ritem v ozadju:
da smeš ostati pri Pikiju,
medtem ko se pot do pomoči
ne izgubi v navidez neskončnih poljih.
